Leta 1935 je po številnih poskusih znanstvenik Austin Chung izumil in izdelal prvo napravo za izmenjavo toplote na svetu, ki je sposobna filtrirati onesnaženi zrak.
Sredi 20. stoletja je nemška organizacija za standardizacijo (DIN) objavila revizijo dela II DIN 1964, "Prezračevanje in klimatizacija: tehnične in higienske zahteve." V Nemčiji so stanovanjski prezračevalni sistemi postali sestavni del zgradb.
Leta 1956 je britanska vlada prvič sprejela Zakon o čistem zraku.
Leta 1958 je Evropa uvedla koncept sodobnega svežega zraka v zaprtih prostorih in hkrati uvedla ventilatorje z nizkim-hrupom in visokim-statičnim-tlakom, primerne za različne lokacije. Ti ventilatorji so izboljšali kroženje zraka v zaprtih prostorih in olajšali prezračevanje z mehanskim dovajanjem zraka.
Leta 1970 so Združene države sprejele zakon o čistem zraku, ki določa zakonske omejitve za vsebnost posameznega onesnaževala zraka.
Leta 1974 je Francija uvedla sisteme svežega zraka; Združeno kraljestvo je sprejelo zakon o nadzoru onesnaževanja zraka; in istega leta je Kitajska proizvedla svoj prvi prezračevalni ventilator, ki je predstavljal zgodnji prototip sistemov svežega zraka. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo več kot 90 % novozgrajenih domov v Španiji opremljenih s centralnimi prezračevalnimi sistemi. Leta 1987 je Kitajska razglasila "Design Code za ogrevanje, prezračevanje in klimatizacijo". Leta 1989 je Ameriško združenje za kakovost zraka (ASHRAE) razvilo "Kodeks prezračevanja kakovosti notranjega zraka". Od leta 1977 do 1999 je prodaja prezračevalnih sistemov v Veliki Britaniji presegla 75 milijonov enot, pri čemer jih je vgradilo 97,81 % gospodinjstev [18]. Leta 1999 je prodaja prezračevalnih sistemov v Veliki Britaniji dosegla 75 milijonov enot, pri čemer je bilo 97,81 % notranjih prostorov opremljenih s prezračevalnimi sistemi. Leta 2000 je Evropska unija standardizirala stanovanjsko prezračevanje. Leta 2003 je Japonska vgradnjo prezračevalnih sistemov vključila v svoje predpise, s čimer so postali standardna oprema v domovih; istega leta je bil uradno uveden prvi kitajski nacionalni standard, ki so ga skupaj oblikovali Ministrstvo za zdravje, Državna uprava za varstvo okolja in Državna uprava za nadzor kakovosti, inšpekcijo in karanteno, "Standard kakovosti zraka v zaprtih prostorih". Leta 2005 je letna prodaja sistemov za svež zrak v ZDA presegla 21 milijonov enot.
Leta 2008 je prodaja sistemov svežega zraka na Japonskem dosegla 15 milijonov enot.
Leta 2014 je bila kitajska "Tehnična specifikacija za stanovanjske sisteme svežega zraka" vključena v nacionalni razvojni načrt.
Do leta 2017 je stopnja penetracije sistemov svežega zraka v evropskih in ameriških gospodinjstvih dosegla 96,56 %.
Leta 2018 je bil uradno odobren in uveden prvi kitajski nacionalni standard za sisteme svežega zraka, "Naprave za čiščenje zraka za prezračevalne sisteme".
